Je rimskokatoliška župnija, ki ima sedež v Dolnji Košani, v Košanski dolini na Primorskem. Spada v dekanijo Postojna in škofijo Koper. Župnijska cerkev je posvečena sv. Štefanu I., papežu in mučencu. V župnijo spadajo severne, zahodne in osrednje vasi doline s podružničnimi cerkvami: Gornja Košana (cerkev  Obiskanja Device Marije s stebrno lopo, imenovano klonica, ki velja za enega najlepših dosežkov stavbarstva med renesanso in barokom na Slovenskem), Volče (cerkev sv. Petra), Čepno (cerkev sv. Trojice), Buje (cerkev sv. Florijana), Neverke (cerkev sv. Antona Puščavnika), Stara Sušica (cerkev sv. Janeza Krstnika), Nova Sušica (cerkev sv. Ane) , Kal (cerkev sv. Jerneja), Suhorje (cerkev sv.Nikolaja) in Ostrožno Brdo (cerkev sv.Antona Padovanskega). Zgodovina Košanska župnija je bila najprej pražupnija, torej ena od prvotnih cerkvenoupravnih enot, ki so najbrž nastale ob pokristjanjevanju in kolonizaciji Slovencev ali kmalu potem. Obstajala je že vsaj v 10. stoletju. V 6. stoletju so izpričani začetki tržaške škofije, ki se je v naslednjih stoletjih razširila od mestne okolice na današnji sežanski Kras, okolico Postojne, do Javornikov, Snežnika, Jelšan, Brkinov in Rižane. Njen del je postala tudi košanska pražupnija, v katero so prvotno spadali tudi kraji Opčine pri Trstu, Povir, Senožeče in Vreme. Te so pred letom 1463 polagoma izločili iz košanske pražupnije. Leta 811, za časa cesarja Karla Velikega, so izvedli veliko cerkvenoupravno razdelitev: slovensko etnično ozemlje severno od Drave je pripadlo salzburški metropoliji, ozemlje južno od Drave pa oglejski. Leta 1081 je oglejski patriarh prejel od cesarja Henrika IV. tržaško škofijo, ki je bila najbrž že razdeljena na župnije, kakršne so se ohranile do jožefinskih reform v 18. stoletju. Košanska župnija je prvič omenjena leta 1247, ko jo je tržaški škof Roderlico pridružil svojemu kapitju. Z njo je zaradi njenega pražupnijskega izvora najprej razpolagal tržaški škof, po letu 1308 pa je bila v patronatu tržaškega stolnega kapitlja, ki je imel tudi pravico prezentacije (nastavljanja) košanskega župnika. To pravico so si proti koncu 14. stoletja začeli lastiti gospodje Devinski, po njihovem izumrtju pa plemiška družina Walsee, kar je povzročalo spore med tržaškimi škofi in posvetnimi oblastniki. Enega so reševali celo v Rimu. Po izumrtju Walseejcev so mnoge župnije, tudi košansko, podedovali Habsburžani oziroma deželni vladarji. V 16. stoletju so zaradi turške nevarnosti zgradili okrog župnijske cerkve v Dolnji Košani protiturški tabor. Ko so turški vpadi prenehali in se politične razmere umirile, se je na Slovenskem razcvetela nova umetnostna smer, barok, katerega vplivi so očitni tudi v cerkvah košanske župnije. V 17. stoletju je bil v okviru košanske župnije ustanovljen  vikariat Šilentabor. Po Valvasorjevem poročilu leta 1689 je bila košanska župnija cesarska ali deželnoknežja, po vizitacijskem poročilu tržaškega škofa  leta 1694 pa nadvojvodska. Do jožefinskih reform je košanska župnija spadala med tako imenovane deželnoknežje ali cesarsko kraljeve župnije in samo tem je država priznavala naslov župnij v polnem pomenu besede, vse druge so vodili vikarji, cesarsko kraljeve pa župniki. Košanskega župnika je prezentiral cesar v funkciji deželnega kneza, potrjeval pa ga je tržaški škof. V letih 1678/79 si je patronat nad košansko župnijo lastil posestnik gradu Prem, knez Porcia, vendar te pravice ni mogel dokazati. Med letoma 1526 in 1793 so spadale v košansko župnijo tele vasi s svojimi podružničnimi cerkvami: Dolnja Košana (imenovana Britof, včasih Sv. Šefan), Gornja Košana, Volče, Čepno, Buje, Stara in Nova Sušica, Neverke, Narin, Šilentabor, Parje, Drskovče, Zagorje, Kilovče, Suhorje in Ostrožno Brdo; poleg teh je obstajala še cerkvica sv. Urbana na Vremščici (za časa Valvasorja je še stala, pozneje najbrž zgorela in razpadla, leta 2008 so jo na novo sezidali v primorskem slogu in jo kamnoseško okrasili) in kapela Matere Božje v gradu Ravne. Konec 18. stoletja je košanska župnija obsegala celotno Košansko dolino (tudi njen vzhodni predel), zgornji del Pivške doline (vikariat onkraj Šilentabra) in dve vasi v Brkinih (Suhorje in Ostrožno Brdo). Vikariat v Zagorju in duhovnik v Veliki Pristavi že napovedujeta novo zmanjševanje košanske župnije. V njenem središču, sedanji Dolnji Košani, pa so delovali trije duhovniki, kar je bilo nujno zaradi velikega števila vasi in župljanov. Konec 18. stoletja je bila Dolnja Košana sedež dekanije, v katero so spadale poleg košanske župnije še župnije Slavina, Hrenovice, Senožeče in Trnovo (sedaj del Ilirske Bistrice) ter vikariati Zagorje, Prem, Orehek, Razdrto, Postojna, Šentpeter (sedaj Pivka), Knežak, Harije in Suhorje. Leta 1853 so ustanovili novo dekanijo Trnovo, katere del je postala tudi župnija Košana. Cesar Jožef II. je korenito spremenil cerkveno upravo v habsburški monarhiji, tudi na Slovenskem, in določil, naj bodo meje škofij usklajene z mejami dežel. Preureditev so izvedli šele leta 1830. Takrat so dekaniji Postojna in Trnovo (in v njej župnijo Košana) izločili iz tržaške škofije, ker sta bili na ozemlju dežele Kranjske, in ju pridružili ljubljanski škofiji, v kateri sta ostali do konca prve svetovne vojne. Leta 1820 je novo zmanjševanje košanske župnije napovedala ustanovitev duhovnije v Šmihelu v vzhodnem delu Košanske doline, ki je ostala podrejena košanski župniji do leta 1947, ko je bila v Šmihelu ustanovljena nova župnija. Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je košanska župnija prišla pod Italijo. Leta 1925 so župnijo pridružili postojnski dekaniji, to pa tržaško-koprski škofiji. Italijanski fašizem je začel izvajati raznarodovalno nasilje nad Slovenci: poitalijančil je njihova imena in priimke, odpravil slovenske šole in prepovedal uporabo slovenskega jezika v javnem življenju, dopustil ga je samo v cerkvah. Po drugi svetovni vojni je prišlo do nove državne razmejitve med Italijo in Jugoslavijo, ki je povzročila tudi novo cerkvenoupravno ureditev. Leta 1947 je košanska župnija postala z drugimi primorskimi župnijami, ki so pripadle Jugoslaviji, del samostojne administrature. Iz nje je leta 1965 nastala Apostolska administratura za Slovensko primorje s sedežem v Kopru, leta 1977 pa je bila koprska škofija tudi formalno razdružena od tržaške, postala je samostojna škofija in del Slovenske cerkvene pokrajine. Leta 2006 je koprska škofija, in z njo vred tudi košanska župnija, postala del metropolije Ljubljana. Leta 1980 so podružnični cerkvi Ostrožno Brdo in Suhorje pridružili župniji Prem,vendar so ju leta 2017 spet pridružili k župniji Košana. Povzeto po: Marjan Dolgan, Dolnja Košana in okolica. Študije, dokumentarna in literarna besedila. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2006, str. 80–102, 363–391. Fotogalerija   Dr.Marjan Dolgan  https://zupnija-kosana.rkc.si/index.php/content/display/75