Župnijska cerkev sv. Štefana I., papeža in mučenca

Lega

Stoji v središču Dolnje Košane, obrnjena je proti vzhodu. Okrog nje je travnata površina, kjer je bilo stoletja pokopališče. Leta 1838 so uredili novo pokopališče na severni strani cerkve, vendar je odmaknjeno od nje. Nanj se je prišlo skozi kamniti portal po nekaj stopnicah, ki so jih v drugi polovici 20. stoletja odstranili in naredili klančino.

Znamenitost  pokopališča v Dolnji Košani je grob očeta pesnika Dragotina Ketteja (1876-1899), saj je realno prizorišče soneta Na otčevem grobu. Kette ga je napisal leta 1896, ko je zašel v težave, ki so čez nekaj let povzročile njegovo prezgodnjo smrt.

Grob Kettejevega očeta je na desni strani pokopališča, v 9. vrsti (šteto od 1. vrste ob v vhodu) in 3. desno od srednje pokopališke poti s številko 69.

Župnijsko cerkev sestavljajata ladja in prezbiterij. Ladji je na severozahodnem vogalu, ki se dotika zvonika, prizidana krstilnica, na severni in južni strani pa kapeli. Zato ima notranjost cerkve obliko križa. Na mestu prvotne, manjše cerkve so v času gotike sezidali novo cerkev, od katere se je ohranil del prezbiterija in nekateri elementi v zidovih. V 16. stoletju so zaradi turških vpadov zgradili okrog cerkve protiturški tabor z obzidjem in šestimi stolpi. Po prenehanju turških vpadov so tabor uporabljali za skladišče in ga počasi opuščali, stavbni material pa uporabljali za zidavo novih hiš. Nekatere so se naslonile na južno stran obzidja nekdanjega tabora, ki je imel elipsasto obliko. Enega od severnih stolpov so pozneje preuredili v mrtvašnico, in v drugi polovici 20. stoletja pa so jo prezidali v sedanjo mrliško vežico. Stolp, ki je stal sredi tabora, so preuredili v zvonik. Dobro se je ohranil štirioglat stolp na južni strani, imenovan Žeštinov turn, ki so ga preuredili v stanovanjsko in skladiščno stavbo ter ga povezali s sosednjimi hišami. Ostanki obzidja so vidni vzhodno od cerkve.

Zgodovina

V 17. stoletju so gotsko cerkev začeli polagoma predelovati. Za časa župnika Jakoba Goerzerja so na severni strni zgradili prizidek za stopnišče k prižnici, za časa župnika Luke Hanžiča pa sezidali novo ladjo. Za največje zgodnjebaročne prezidave in olepšave je zaslužen župnik Janez pl. Rampelij (1639–1665). Na severni strani ladje je dal sezidati kapelo Matere Božje, na južni pa kapelo Srca Jezusovega, najbrž tudi fasado cerkve, ki se takrat še ni dotikala zvonika. Župnik Janez Krstnik pl. Fabris in Frayenthöll (1720–1754) je dal povišati prezbiterij, postaviti slavolok in naročil nov veliki baročni oltar. V drugi polovici 19. stoletja je župnik Matija Torkar (1877–1899) zelo dotrajano cerkev popravil in razširil. Cerkev so podaljšali proti zahodu, do zvonika, povišali in obokali ladjo in kapeli ter cerkveno zunanjščino in notranjščino oblikovali v neorenesančnem slogu. Odstranili so štiri stranske oltarje in prizidali novo zakristijo na jugovzhodni strani. Ta prezidava ni umetnostnozgodovinsko posrečena. Ob koncu 19. stoletja so popravili in povišali zvonik, v začetku 20. stoletja pa so ograjo okrog cerkve nadomestili z zidom, uredili kamniti vhod pred zelenico na zahodni strani in v cerkvi sezidali nov kor.

Pred prvo svetovno vojno so nameravali, očitno zaradi povečevanja števila prebivalcev, župnijsko cerkev povečati. Leta 1911 je goriški arhitekt Anzelm Werner pripravil načrt, ki ga najbrž zaradi vojne in pomanjkanja denarja niso uresničili. Leta 1944 je župnik Franc Kovačič zaupal tržaškemu slikarju Avgustu Černigoju, ki mu je pretila nemška aretacija, poslikavo prezbiterija. V 60. letih 20. stoletja so z več posegi v cerkev, ki naj bi njen videz posodobili, umetnostno osiromašili (odstranili so oba obhodna portala velikega oltarja, pritrdili neonske palične luči pod podobe križevega pota in podobe prestavili, prerazporedili klopi v ladji in s tem zožili dostop do obeh kapel ter postavili na koru neprimerno novo leseno ograjo). Leta 2004 je župnik Zdenko Štrukelj sprejel odločitev o postopni obnovi cerkve in odpravi napak. V ta namen sta ugledna umetnostna zgodovinarja dr. Ana Lavrič in dr. Luka Vidmar iz ZRC SAZU v Ljubljani pripravila in leta 2005 objavila strokovna predloga za obnovo. V skladu z njima in napotki novogoriškega Zavoda za varstvo kulturne dediščne so leta 2006 najprej obnovili fasado zvonika in pri tem odkrili zazidan gotski portal, ki je sedaj viden. Leta 2009 so obnovili zunajščino cerkve in odkrili na južni strani med kapelo in zakristijo okenske line iz gotskega obdobja, ki so sedaj vidne. Leta 2014 so obnovili cerkveno notranjščino. Med drugim so rekonstruirali obhodna baročna portala pri velikem oltarju, vrnili opremo v ladji na prvotno mesto in tako obnovili nekdanjo simetrijo med njenimi elementi. Leta 2015 je restavratorka Nataša Lapanja Jazbec iz Svetega na Krasu vodila obnovo Černigojeve poslikave v prezbiteriju, ki jo je načel zob časa. Vsa ta dela so bila opravljena s pomočjo donacije kanadskega Slovenca Slavka Hreščaka, ki je bil doma v bližnji Novi Sušici.

Zunanjščina

Cerkvena ladja je pravokotna, prezbiterij se končuje triosminsko, stranski kapeli pa imata kvadratni tloris. Zaradi teh značilnosti ima cerkev obliko latinskega križa. Pri prezidavi cerkve v letih 1881–1883 in 1896–1898 so njeno zunanjščino poenotili. Namesto stare strehe iz kamnitih plošč, ki je značilnost kraške arhitekture, so naredili novo iz opečnatih strešnikov. Na vrhu ladijskih sten so verjetno uporabili kamniti konzolni venčni zidec iz 17. stoletja, na prezbiteriju pa naredili novega, z opečnatimi konzolami.

Zgornji del fasade se končuje s trikotnim čelom, pod njim je rozetno kamnito okno z reliefom Imena Jezusovega, ki ga obdajajo žarki. To okno je bilo verjetno izklesano približno sredi 17. stoletja in bilo del stare cerkvene fasade. Ob prezidavi leta 1883 so ga prenesli na novo fasado. Na njevi levi in desni strani sta simetrično postavljeni dve neorenesančni okni v kamnitih okvirjih. Vrh fasade je kamnit akroterijski podstavek za križ z letnico 1662 in Rampelijevimi inicialkami, kar priča, da je bil del stare fasade. Podaljšano cerkev so prislonili na zvonik, nekdanji središčni stolp protiturškega tabora. Zvoniku so leta 1896 dozidali zadnje nadstopje iz pravilnih klesancev in posnetimi robovi. Na vrh njegovega ostenja so postavili neobaročni venčni zidec ter mu dodali ožjo in višjo pločevinasto streho z jabolkom in križem na vrhu. Na južni strani prvega nadstopja zvonika je zazidan gotski portal, ki je bil verjetno vhod v prvotni protiturški stolp, do katerega so prišli po lesenih zunanjih stopnicah, ki so jih ob nevarnosti odstranili.

Severno kapelo obdaja izviren kamnit talni zidec, njeni vogali so okrepljeni z izvirnimi kamnitimi šivanimi robovi. Ker segajo do približno treh četrtin višine ostenj, pričajo o poznejšem povišanju kapele, najbrž ob prezidavi leta 1883, hkrati z južno kapelo. Tudi klesanci vogalov prezbiterija segajo do približno treh četrtin ostenja, kar priča o prezidavi cerkve. Okna prezbiterija so bila verjetno gotsko šilastoločna, vendar so jih najbrž proti koncu 19. stoletja razširili, povišali in zgoraj zaokrožili.

Notranjščina

Nad cerkveno ladjo se boči plitev zrcalni obok, pod katerim teče naslikan profiliran venčni zidec. Stropno zrcalo uokvirja naslikan okvir, v katerem so še trije manjši okvirji. Pevski kor sloni na dveh kamnitih toskanskih stebrih. V stranski kapeli vstopimo skozi velika kamnita slavoločna vhoda. Njun lok sloni na štirih modificiranih jonskih stebrih, stoječih na bazah, ki so okrašeni z diamantnimi klesanci. Izklesani volutni sklepni kamen vsebuje motiv akanta. Vklesani napis v lok severnega slavoločnega vhoda pove, da je dal to kapelo na novo zgraditi župnik Rampelij leta 1658. Iz kamnoseških detajlov je mogoče sklepati, da je pri tem sodeloval kamnosek Janez Sever (rojen domnevno okrog 1610, umrl domnevno po letu 1680) iz Dolnje Košane. Križna oboka v obeh kapelah sta iz druge polovice 19. stoletja, iz časa prezidave cerkve, ki jo je vodil župnik Matija Torkar.

Kamnit slavolok, ki stoji na dveh modificiranih jonskih stebrih in vodi v prezbiterij, je v letih 1735–1738 izdelal dolnjekošanski kamnosek Matija Bitenc (rojen domnevno leta 1690 ali pozneje, umrl domnevno pred letom 1759), verjetni naslednik Severjeve kamnoseške delavnice. Slavolok je dal postaviti košanski župnik Janez Krstnik pl. Fabris in Frayenthöll, o čemer pričajo kratice in letnica na obeh stebrih. Prezbiterij pokriva banjasti obok, v katerega so zarezane sosvodnice. V severni steni je kamnit portal, ki je nekoč vodil v zakristijo, pozneje pa na stopnišče prižnice. V isto steno  je vzidana okrašena kamnita kustodija. Vse to je nastalo za časa župnika Rampelija, prav tako tudi kamnit čašast kropilnik, ki je prvotno stal samostojno, po letu 1881 so ga delno vzidali v steno ob južnem ladijskem vhodu, med zadnjo prenovo cerkve pa so ga obnovili in spet postavili samostojno ob južni steber, ki podpira pevski kor.

Poslikava

Med Torkarjevo prenovo so cerkev skromno poslikali. Okrog leta 1965 so to preslikavo ladje prebelili. Pri zadnji prenovi leta 2014 pa so se spet približali poslikavi iz 19. stoletja. Leta 1944 je prezbiterij poslikal v tehniki al secco tržaški slikar Avgust Černigoj (1898–1986), ki ga verska tematika ni intimno navdihovala, zato si je pomagal z zgledovanjem pri bizantinski umetnosti. Toda vse figure so robustne in prav nič poduhovljene. Na stropu je upodobil Kristusa Kralja s šestimi angeli, na vrh oltarne stene je naslikal angela, držeča Veronikin prt, na severno steno Jezusa dobrega pastirja in njegovo vstajenje, na južno pa Marijino oznanjenje in Rožnovensko Mater Božjo, v ostenju levega okna Križanega kot zmagoslavnega Kristusa, v desnega pa Jagnje Božje. V ostenju obeh oken za oltarjem je naslikal stilizirane lilije. Največja posebnost poslikave je Černigojev avtoportret na zadnji strani kipa sv. Štefana za velikim oltarjem, ki ga je tudi podpisal in datiral.

Oprema

Veliki marmornati oltar v prezbiteriju je poznobaročno delo, ki je nastalo v bližini beneško usmerjenih goriških delavnic. Posvečen je sv. Štefanu I. Leta 1747 ga je naročil župnik Janez Krstnik pl. Fabris in Frayenthöll. Menza je oblikovana kot sarkofag, kar je v skladu z dejstvom, da je papež sv. Štefan umrl kot mučenec. Nad menzo so postavljeni podstavki za kipe, na sredini je okrašen tabernakelj, nad njim je razpelo in majhna okrašena kupola. Nad njo pa sedi papež sv. Štefan, ki je upodobljen kot sv. Peter. Obdajajo ga kipi štirih cerkvenih očetov; od leve proti desni: sv. Ambrož, sv. Gregor Veliki, sv. Avguštin in sv. Hieronim. Za sv. Šefanom so bili, najbrž do leta 1944, pritrjeni baročni pozlačeni žarki, ki so dajali skupini upodobljenih svetnikov, kot je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Luka Vidmar, »videz prozora iz religiozne drame po daljnem vzoru Berninijevih rimskih oltarjev«. Okrog leta 1965 so obhodna portala ob velikem oltarju neupravičeno odstranili, toda med zadnjo prenovo cerkve so jih spet postavili. Po II. vatikanskem koncilu so v 60. letih 20. stoletja postavili na začetek prezbiterija daritveni oltar, sestavljen iz delov nekdanje obhajilne mize.

V obeh kapelah sta do Torkarjeve prenove cerkve stala poznobaročna oltarja, od katerih sta ostali samo menzi, nad kateri je ta župnik dal postaviti oljni sliki Srca Marijinega in Srca Jezusovega, ki ju je leta 1886 nalikal Matija Bradaška. Na levi in desni strani slavoločne stene sta dve niši s kipoma sv. Jožefa in matere Božje. Leseno prižnico iz leta 1915 je oblikoval ljubljanski podobar Ivan Pengov v kombinaciji neorenesanse in secesije ter z reliefnimi podobami Kristusa ter sv. Petra in Pavla, na stropu pa je relief sv. Duha. Oljne slike postaj križevega pota je leta 1885 naslikal škofjeloški podobar Janez Šubic starejši. V velikonočnem času postavijo v Marijini kapeli kulise Božjega groba, ki so bile najbrž izdelane proti koncu 19. stoletja. Sestavlja jih več poslikanih in okrašenih lesenih pokončnih pravokotnikov, ki jih povezujejo polkrožni leseni loki, imenovani kolone, ki se proti Božjemu grobu v notranjosti kapele koncentrično zmanjšujejo. Razmike med loki zastirajo platna, poslikana z zelenjem in cvetjem. Sam Božji grob je oblikovan kot poslikan lesen oltar, v vznožju katerega leži mrtvi Jezus, nad njim pa je menza z okrašenim tabernakljem. Na levo in desno stran prve kolone, ob robova kapele, prislonijo dva iz lesa izrezljana naslikana starorimska stražarja.

Papež sv. Štefan I. (rojen okoli leta 200 po Kristusu v Rimu, umrl je mučeniške smrti leta 257 v istem mestu) goduje na dan svoje smrti 2. avgusta. Prvo nedeljo po tem datumu praznujejo v Dolnji Košani krajevni praznik, ki je simbolno tudi praznik cele košanske župnije, saj je sv. Štefan zavetnik župnijske cerkve. Ta praznik imenujejo v Košanski dolini "shuod" (knjižno "shod"). Poimenovanje je najbrž nastalo, ker se na to nedeljo v vasi vrstijo družabna srečanja: pri večini družin se zberejo ob dobri hrani in pijači njihovi sorodniki, prijatelji ali znanci. Takšen praznik imenujejo po drugih slovenskih pokrajinah: "žegnanje", "proščenje", opasilo", "semenj", "lepa nedelja" ali "šagra".

Povzeto po:

Luka Vidmar: Župnijska cerkev sv. Štefana I. v Dolnji Košani. V: Leksikon cerkva na Slovenskem. Škofija Koper. VIII: Dekanija Postojna 1–2. Urednik Luka Vidmar. Celje: Celjska Mohorjeva  družba, 2006, str. 58–65 [s fotografijo cerkve ter navedbo virov in literature].

Luka Vidmar, Župnijska cerkev sv. Štefana I. v Dolnji Košani kot umetnostni spomenik. V: Marjan Dolgan, Dolnja Košana in okolica. Študije, dokumentarna in literarna besedila. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2006, str.153–174 [doslej najbolj natančna umetnostnozgodovinska analiza cerkve s fotografijami]; 175–180.

Božidar Premrl: Zidarska in kamnoseška mojstra Janez Sever in Matija Bitenc v Dolnji Košani v 17. in 18. stoletju. V: M. Dolgan, Dolnja Košana in okolica, n. m., str. 181–227 [z navedbo virov in fotografijami].

Fotogalerija

Dr.Marjan Dolgan